Mlinarstvo spada med najstarejše in najbolj razširjene podeželske obrti. Na Škofjeloškem so mlini omenjeni že v darilni listini iz leta 1160, kasneje pa tudi v urbarju freisinškega gospostva iz leta 1291, kjer so navedeni mlini na Suhi, v Retečah, Prašah in Veštru. Nekateri so se ohranili vse do danes.
Mlini so sprva pripadali zemljiškemu gospodu in so stali ob Selški Sori, kmalu pa so jim sledili tudi mlini podložnikov. Večji vodni mlini so mleli za potrebe okoliških vasi, manjši hišni mlini pa predvsem za domačo uporabo.
Leta 1630 zgodovinski viri omenjajo 173 mlinov, od katerih jih je nepretrgoma obratovalo 23. Leta 1880 jih je delovalo še 88, po drugi svetovni vojni pa le še 42. Danes mlinarsko dediščino Škofjeloškega ohranjajo le še redki objekti, med njimi tudi Koširjev mlin ob Selški Sori.
Vir: Kamra - Koširjev mlin pod Kamnitim mostom leta 1938; Loški muzej Škofja Loka; Maruša Mali, "Loška ustvarjalnica - idejna zasnova revitalizacije območja Koširjevega mlina v Škofji Loki", magistrsko delo, UL FA, 2023.
